Zgodovina

Kot je že iz imena pasme razvidno je domovina pasme Škotska, natančneje zahodno škotsko višavje. Škotska se deli na gosteje naseljen Lowland in manj naseljeno pokrajino Highland, ki je znana po skalnati, hriboviti pokrajini in mračnim podnebjem.

Tukaj je bila zaradi podnebja onemogočena reja vrste domačih živali, razen nekaj vrst ovac in gorskih koz. Kljub temu je dežela bogata z vodami polnimi rib zato se je razvilo ribištvo. Največji sovražnik te dejavnosti je bila in je še – lisica, zato so potrebovali vzdržljivega in neustrašnega psa, ki je bil v vsakem času pripravljen opozoriti na nevarnost in se spustiti v boj. Za zasledovanje in uničevanje lisic, ter drugih glodavcev, je potrebna sposobnost hitrega zasledovalca z močno čeljustjo in dobrim stiskom – ugrizom. Te lastnosti so pripadale večini terierjem. Vsota teh lastnosti je zadostovala tako za lov, kot tudi za ohranitev staje pred napadalci, ki so jih ti psi zasledovali do onemoglosti. Priljubljenost terierjev je naraščala in sčasoma so nastajali novi tipi terierjev, vendar je del njih izumrl.

Predniki zahodnovišavskega belega terierja ali ljubkovalno westija, so bili tako kot predniki njemu sorodnih npr. sky terier, yorkshire terier in drugi, znani že v 16. stoletju. To je bila skupina psov, ki so izvirali iz Škotske in je obsegala skupno ime staro-škotski terier. Obarvanost teh psov je bila različna, prevladovala pa je pretežno temna barva. Toda pojavljala se je tudi peščena barva, rumeno-rjava, rdeče-rjava barva in se pri nekaterih drugih terierjih obdržala do danes.

Vsi terierji so imeli in imajo izvrstne lovske sposobnosti, toda prav zahvaljujoč njihovi obarvanosti dlake se je pokazalo, da so v poslabšani vidljivosti, v poltemi in zvečer, tako rekoč nerazpoznavni od drugih živali, kar je bilo neugodno. Kljub temu so bili vzreditelji terierjev do druge polovice 19. stoletja mnenja, da je svetel ali bel pes neprimeren in njegove lovske sposobnosti ne dosegajo ravni temnega terierja, zato so svetle ali bele mladiče, ki so se občasno skotili v nekaterih leglih, izločili iz nadaljnje vzreje. Konkretna pobuda na prehod iz temno obarvanih terierjev k svetlo obarvanim ali belim terierjem, je bilo več ali manj naključje, ker je bil pri lovu na lisico po nesreči ustreljen pes, ravno zaradi slabe razpoznavnosti. Ta nezgoda se je pripetila polkovniku Malcolmu iz Poltallocha (Argyllshir). Žalost zaradi tega dogodka, da je pomotoma ustrelil svojega najljubšega in najsposobnejšega psa, je prispevala k odločitvi, da se je od tistega časa posvetil vzreji svetlih in belih terierjev. Navkljub drugim vzrediteljem je puščal v leglu samo bele ali skoraj bele mladiče, s tem pa je iz njegove vzreje praktično izginila temna barva.

Vendar vse kaže na to, da polkovnik Malcolm ni bil prvi, ki se je posvetil vzreji belih kratkonogih terierjev. Naenkrat so se pojavili iz največjega britanskega otoka, že prej živeči beli terierji, ki pa nimajo nič skupnega z predniki westija, na primer tako imenovani White Sky Terrier (beli skyski terier), katere je vzrejal vojvoda iz Argylla, ali pa White Scottis Terrier (beli škotski terier) , ki jih je vzrejal Dr. Flexman. Ti drugi terierji so kasneje izumrli.

Postopoma so bili terierji polkovnika Malcolma, znani kot terierji iz Poltallocha, priznani in resnično cenjeni. Ti psi so bili glavni predniki našega westija. Pogum in sposobnost terierjev iz Poltallocha sta preprosto zmagala nad temno obarvanimi psi, še več – imeli so prednost na podlagi njihove svetle obarvanosti, zaradi česar so bili veliko bolj razpoznavni v temi ali ob slabem vremenu. Ta argument je bil odločilen tudi za ostale vzreditelje. Interes za belo obarvane terierje je konec 19. stoletja začel naraščati. V oktobru leta 1904 je bila ta pasma prvič priznana v Scottish Kennel Club (Škotski kinološki zvezi), že v januarju leta 1905 pa je bilo ustanovljeno prvo klubsko združenje s predsednikom polkovnikom Malcolmom. Tega leta je nastal tudi angleški West Highland White Terrier Club, prav tako z visokim številom članov. V tem obdobju so bili terierji že aktivno razstavljeni na vsesplošnih razstavah v Veliki Britaniji, ampak pod skupnim imenom “Škotski terier”. Do uradnega priznanja westija kot samostojne pasme zahodnovišavski beli terier s strani angleške kinološke zveze je prišlo leta 1907. To priznanje je doprineslo k oživitvi razvoja in razširitvi vzreje. Od 50ih let dalje se je začelo zanimanje o pasmi, ki je nezadržno naraščalo, zlasti po ustaljenem standardu Westi-ja z robustnim in kvadratičnim trupom, gosto dlako in okroglo glavo. Tudi relativno zahtevna nega dlake se je postopoma poenostavila, glavna nega dlake je na glavi, kjer je obstajalo nekaj variant, s tem, da naj glava westija deluje čim bolj okroglo, ampak primerno na svoje telo. Nujno je potrebno poudariti, da je tudi karakter westija deloma vplival na priljubljenost pasme in to zahvaljujoč poznavanju vzrediteljev, saj je ostal tipičen lovski pes, sicer s temperamentnim, toda igrivim, prijateljskim in družnim značajem.

Od 70ih let se popularnosti westija ni dalo ustaviti. Predvsem je na hitro osvojil Anglijo, Ameriko in Skandinavijo. Interes in zanimanje za mladiče sta naraščala. Vzreditelji povpraševanj niso pokrivali. Prav hitro se je razvilo tako imenovana velika vzreja mladičev, lé da jim je kvaliteta v tem razmnoževanju upadala. Mnogo psov, ki so bili kupljeni v trgovinah z živalmi ali v “velikih farmah” trpijo za živčnimi depresijami in motnjami, za kar je kriva slaba vzreja in skrb za mladiče. Velikokrat se oblika teh psov ne ujema s standardom pasme. Takšni psi postanejo kasneje nepriljubljeni, nezaželeni in končajo v zavetiščih za živali.

Samo izkušeni vzreditelji in lastniki westija, ki se ukvarjajo z vzrejo iz ljubezni in so požrtvovalni, vedo, da je zahodnovišavski beli terier ostal eden najatraktivnejših psov in to že nekaj desetletij in ni samo puhli modni hit.