Zgodovina

Pasma se  je razvijala počasi in leta 1900 so se še vedno pojavljali predstavniki pasme na dolgih nogah in s svilnato dlako. Pasma je bila javnosti prvič predstavljena šele leta 1903 na razstavi v Havorfordwestu. Leta 1908 se je za vzrejo zavzel Fred Lewis in pričel se standardizirano vzrejo sealyhamskih terierjev, istega leta je bil sprejet tudi prvi standard. Dve leti za tem je Lewis na razstavi v kristalni palači v Londonu predstavil nekaj sealyhamskih terierjev in po nekajletnem trudu je bila leta 1911 pasma tudi uradno priznana. Leta 1912 je bil ustanovljen prvi klub oz. društvo Sealyham Terrier Badger Digging Association. Od takrat naprej se je zdelo, da je pasma v vzponu, vendar pa je porast mladičev zaustavil izbruh prve svetovne vojne in vzreja v Veliki Britaniji se je skoraj popolnoma zaustavila. Po letu 1920 se vzreja ponovno razmahnila in prvi predstavniki pasme so prestopili meje Velike Britanije, večina jih je šla v ZDA. V tem času je Jocelyn Lucas začel z množično vzrejo in leta 1929 izdal prvo knjigo o sealyhamskih terierjih. Začelo se je zlato obdobje pasme in sealyhamski terierji so bili prisotni v velikem številu, ne le kot delovni lovski psi temveč vse bolj kot spremljevalci in družabniki. Pasma je omrežila srca največjih zvezd tistega časa, tako hollywoodskih kot tistih modre krvi in lahko rečemo, da je bil sealyhamski terier pravi modni hit.

O samem nastanku ni znanega veliko, saj stotnik John Edwards, ki je okoli leta 1850 pričel z vzrejo, ni pustil nobenega zapisa o začetkih pasme. Po posestvu Sealyham v Pembrokeshiru (južni Wales) , kjer je z njihovo vzrejo Edwards pričel, pa je pasma tudi dobila ime. Beseda terier (angl. terrier) kot vemo prihaja iz latinske besede terra (zemlja), saj terierje tvori skupina psov, ki je bila ustvarjena za delo pod zemljo (jamarji), kjer naj bi lovili  jazbece, lisice, podlasice, vidre, dihurje in veverice.

Kljub temu lahko vseeno rečemo, da sta prednika sealyhamskih terierjev najbrž tako valižanski corgi kot tudi dandie dinmont terier, saj ti dve pasmi ravno tako prihajata iz Walesa.  Prav tako je zelo verjetno, da je Edwards do sealyhamskih terierjev prišel s križanjem z danes že izumrlim belim angleškim terierjem, foxterierjem in zahodnovišavskim belim terierjem. Pasme, ki jih je uporabil so bile zagotovo izbrane premišljeno, saj je želel vzrediti perfektnega psa. Prej je vzrejal vidrarje, ki so se mu zdeli preokorni in s premalo lovskega nagona. Tako mu je uspelo ustvariti pogumnega in močnega psa, ki je še vedno dovolj majhen za delo pod zemljo.

Vendar je to zlato obdobje trajalo le kratkih dvajset ali trideset let, po tem obdobju se je na sealyhamskega terierja dobesedno pozabilo. Nekateri pravijo, da je njegova priljubljenost upadla predvsem zaradi prepovedi kopiranja repa in je tako estetsko postal nezanimiv ter neuporaben za delo. K nepopularnosti je pripomogla tudi trda dlaka, zaradi tega so nekateri vzrejali pse s čim mehkejšo dlako ter pasmi s tem dolgoročno prizadejali dodatno škodo. Zaradi tega se še danes v leglih pojavijo mladiči s premehko dlako. K upadu popularnosti je prispevalo tudi dejstvo, da so v vzponu manjše pasme.

Prišlo je tako daleč, da je britanska Kinološka zveza leta 2008 sealyhamskega terierja razglasila za najbolj ogroženo pasmo, saj se letno ni skotilo več kot 50 mladičev, za ohranitev pa bi se jih moralo vsaj 500. Za primerjavo lahko navedemo podatek, da se je leta 1920 skotilo 2000 mladičev sealyhamskih terierjev. V oktobru 2011 je britanska revija Country Life izpostavila pasmo in jo dala na naslovnico z napisom »SOS: Rešite našega Sealyhama« (angl.« SOS: Save our Sealyham«). Ogroženost pasme so izpostavili še nekateri drugi britanski mediji kot so BBC, Sky News in Daily Mail. Teh psov je trenutno številčno  manj kot gorskih goril ali sibirskih tigrov, ki v svetu veljata za eni od najbolj ogroženih živalskih vrst. Kljub temu je nekaj predstavnikov pasme prisotnih tudi v Sloveniji.